Leta 2016 je Amnesty International objavila poročilo o ročnem rudarjenju kobalta in domnevnih kršitvah človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo. V tem ekskluzivnem članku pa Mark Dummett iz Amnesty predstavlja nedavni razvoj dogodkov in odločitve, ki jih morajo sprejeti podjetja glede dobavnih verig kobalta.
Konec leta 2019 se je v kongovskem rudarskem mestu Kolwezi jasno pokazalo, kakšne odločitve čakajo podjetja, ki se zavzemajo za odgovorno pridobivanje rudnin. Bogastvo, ki se skriva pod temno rdečo zemljo tega mesta, je tolikšno, da Kolwezi upravičeno imenujejo tudi “svetovna prestolnica kobalta”.
Novembra 2019 sem bil tam s predstavniki mednarodnih podjetij, ki pridobivajo kobalt ali ga potrebujejo za svoje izdelke, in v živo preverjal, kako se oblasti skupaj s predstavniki civilne družbe in nekaterimi rudarskimi podjetji trudijo rešiti težave, povezane z neregulirano obrtno rudarsko dejavnostjo.
Velik del kobalta, proizvedenega v DR Kongu, se izkoplje ročno, pogosto v zelo nevarnih razmerah. To delo pogosto opravljajo tudi otroci. To ni zgolj obrobna težava, saj kar 10 odstotkov celotne svetovne oskrbe s tem mineralom, potrebnim za izdelavo baterij, prihaja iz takega obrtniškega rudarjenja.
Leta 2016 je Amnesty International razkrila kršitve človekovih pravic, povezane z ročnim kopanjem kobalta, ter opisala, na kakšen način ta vstopa v dobavne verige večjih proizvajalcev baterij in njihovih kupcev. Od takrat naprej smo priča nenehnemu medijskemu poročanju, ki kritizira vlado DR Konga, ker se ni spoprijela s tem vprašanjem, navajajo pa se tudi svetovne blagovne znamke, ki bi lahko imele koristi od te izkoriščevalske trgovine.
Med obiskom so oblasti DR Konga želele prikazati, da imajo načrt za formalno ureditev te rudarske dejavnosti za izboljšanje sledljivosti. Med bivanjem v Kolweziju sem res videl, da je bil od leta 2016 dosežen določen napredek. Nekateri akterji poskušajo zmanjšati nevarnosti, povezane z ročnim (obrtniškim) rudarstvom, in ga urediti bolj trajnostno. Vlada gradi novo trgovsko središče, kjer bo, tako zatrjuje, trgovanje preglednejše, rudarji pa bodo dobili pošteno plačilo. Katoliška dobrodelna organizacija Good Shepherd Sisters pa je odprla nove šole za tisoče ranljivih otrok.
Hkrati pa pičlih petnajst minut vožnje od konference postane jasno, s kako ogromnim izzivom se soočajo vlada, lokalna skupnost in podjetja. Med vožnjo ob meji nekega industrijskega rudnika smo s kolegi iz Amnesty opazili približno petdeset otrok, ki so nosili vreče. Izgledalo je, kot da so namenjeni nabirati z rudo bogate kamnine po nasipih odpadnega peska in kamenja znotraj območja rudnika. Po moje je bila večina od njih fantov, starih med osem in petnajst let. Drugi otroci so sedeli ob cesti, nagneteni okrog vedra so izpirali kamnine s kobaltom, ki so jih najverjetneje zbrali oni sami ali drugi iz rudnika. Rudnik je bil le delno ograjen in varovan, čeprav leži na robu mesta, tik poleg gosto naseljenih sosesk.
Najbolj dramatično je bilo, ko smo nato videli skupino nekaj sto ljudi, zbranih nekaj metrov visoko na pobočju rudnika, medtem ko so buldožerji z vrha hriba potiskali zemljo in balvane čez rob. Te skale so nevarno drsele navzdol proti odraslim in otrokom, ki so z žaklji v rokah ignorirali nevarnost in zbirali padajoče kamenje, v upanju, da bo vsebovalo sledi dragocene kovine.
Dejstvo je, da ročno rudarstvo tako v Kolweziju kot tudi v mnogih drugih delih sveta v razvoju predstavlja najboljšo možnost za preživetje za številne ljudi – ne glede na tveganje in izčrpavajočo naravo dela. Številke so visoke. V celotnem DR Kongu se z ročnim rudarstvom ukvarja več kot milijon ljudi; pri roki pa je tržišče za baker, kobalt, diamante, zlato in druge minerale, ki jih izkopljejo.
Micheline Ilunga (ni njeno pravo ime) mi je opisala, kako obupne in mučne so gospodarske razmere, s katerimi se soočajo lokalni prebivalci. Dva od njenih sinov sta se začela ukvarjati z ročnim rudarjenjem, ko sta bila stara le petnajst let. To sta storila, potem ko je njun oče umrl zaradi bolezni, zaradi česar se družina ni mogla več prehranjevati.
“Tega (rudarjenja) nista počela zaradi zabave. Govorila sta, da je zelo nevarno. To je delo znoja in trpljenja,” mi je povedala Micheline.
Ta dva fanta sta včasih delala na črno kot “tajna” ročna rudarja znotraj ograje rudnika KOV v Kolweziju, ki je v lasti podjetja Glencore. Junija 2019 se je po močnem dežju zrušil podzemni predor. Podor je po podatkih vlade povzročil smrt obeh Michelininih sinov in še najmanj štiridesetih drugih rudarjev. Šest mesecev kasneje je Micheline povedala, da se sedaj bori, da bi nahranila preživele otroke, in vsi zdaj razmišljajo o rudarstvu.
“Kakšna je naša izbira”, me je vprašala Micheline.
Podjetja pred odločitvijo
Podjetja, ki dobavljajo baterije, si zastavljajo podobna vprašanja. Kakšne izbire imajo glede na razmere v DR Kongo?
Na splošno bi lahko rekli, da imajo na voljo tri možnosti. Prva, da ne storijo ničesar in preprosto ignorirajo pogoje, pod katerimi se surovine, ki vstopajo v njihove izdelke, izkopavajo in trgujejo. Druga možnost je, da poskušajo odstraniti vsako tveganje, da ročno pridobljeni kobalt vstopi v njihovo dobavno verigo, tako da se morda preusmerijo na proizvajalce, ki trdijo, da so “čisti”, oziroma na tiste s sedežem v drugih državah. Tretja možnost pa je, da sprejmejo ukrepe za odgovorno pridobivanje in s tem pomagajo tistim, ki si prizadevajo izboljšati pogoje za rudarje.
Povsem naravno je, da se podjetja sprašujejo, kaj ima stiska kongovskih rudarjev skupnega z njimi. Navsezadnje je to že vrsto let stalnica tamkajšnjega življenja. DR Kongo je izjemno bogata z naravnimi viri, vendar v veliki meri država ne zmore teh virov izkoristiti za pomoč svojim ljudem. Leta 2013 so prebivalci soseske Kasulo v Kolweziju odkrili, da njihovi domovi sedijo na bogati žili kobalta, in le kako neki si ne bi želeli kopati lastnih rovov in s tem iskati zaslužka? Michelinina sinova sta začela rudariti pri petnajstih letih, ker nista imela druge možnosti za nakup hrane. Podjetja na kasnejših stopnjah niso kriva, da vlada DR Kongo tej družini ni zagotovila drugih virov dohodka ali zagotovila, da bi fanta obiskovala šolo namesto kopala predore.
Toda samo dejstvo, da podjetja v dobavni verigi niso povzročila takšnih razmer, še ne pomeni, da k njim niso prispevala in v nekaterih primerih tudi sama imela koristi. Zgoraj opisana prva možnost – ignoriranje problema – izpostavlja taka podjetja najmanj tveganju za ugled blagovne znamke, če se jih razkrije. Prav tako je taka praksa v nasprotju z vedno večjim globalnim zavedanjem, da so podjetja odgovorna za spoštovanje človekovih pravic v svojih globalnih operacijah in dobavnih verigah.
Ta odgovornost je določena v Vodilnih načelih OZN o podjetništvu in človekovih pravicah (UN Guiding Principles), v katerih je določeno, da odgovornost podjetij glede spoštovanja človekovih pravic obstaja neodvisno od zmožnosti ali pripravljenosti držav, da izpolnijo svoje lastne obveznosti glede človekovih pravic. To pomeni, da mora podjetje zagotoviti spoštovanje človekovih pravic pri svojem poslovanju, tudi če država, v kateri podjetje deluje, kot je na primer DR Kongo, nima potrebnega regulativnega okvira ali če ne more ali noče uveljaviti veljavne zakonodaje za zaščito človekovih pravic pred zlorabami.
Vodilna načela OZN, ki jih je Svet ZN za človekove pravice potrdil leta 2011, zahtevajo, da podjetja “ne škodijo” oziroma, z drugimi besedami, da sprejmejo proaktivne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ne povzročajo ali prispevajo h kršitvam človekovih pravic v svojih globalnih operacijah in da se odzovejo na kakršnekoli kršitve človekovih pravic, ko se zgodijo. Da bi podjetja “vedela in dokazala” svojo odgovornost pri spoštovanju človekovih pravic, morajo izvrševati dolžno skrbnost. To je postopek, s katerim “prepoznavajo, preprečujejo, ublažujejo in odgovarjajo za svoj vpliv na človekove pravice”.
V okviru svojih Smernic za skrbnost glede odgovornih oskrbovalnih verig pri pridobivanju mineralov na konfliktnih območjih in območjih z visokim tveganjem je OECD pripravila praktična navodila v 5 korakih, kako naj podjetja odgovorno poslujejo pri pridobivanju mineralov v DR Kongu. Glede na vodilno vlogo kitajskih podjetij pri dobavi baterij je pomembno tudi, da je uradno kitajsko telo, to je Kitajska zbornica za trgovino, uvoz in izvoz kovin, mineralov in kemikalij, za kitajska podjetja objavilo podobne smernice, ki temeljijo na priporočilih OECD.
Vedno večji pomen teh smernic se kaže tudi tako, da se številna podjetja v dobavni verigi baterij, vključno s kitajskimi, izrecno sklicujejo nanje v svojih korporativnih standardih in zavezah glede vladavine prava in etičnega vedenja.
Kako pa je glede druge možnosti, torej prekinitve vezi s proizvajalci, ki dobavljajo ročno pridobljeni kobalt, in prehod na dobavo izključno iz drugih držav? Na prvi pogled in s povsem kratkoročne poslovne perspektive to deluje kot racionalna izbira. Številna podjetja so izbrala to pot. Pred kratkim, v maju, je Financial Times poročal, da bo največji kitajski proizvajalec kobalta Huayou Cobalt pod pritiskom svojih kupcev prenehal nabavljati ročno pridobljeni kobalt iz DR Konga. Lani je BMW dejal, da bo kobalt kupoval samo od Avstralije in Maroka kot zagotovilo, da njegovih baterij ne proizvaja otroško delo.
A ta pristop ima več težav. Upoštevaje, da veliko večino svetovnega kobalta proizvajajo v DR Kongu in velik del na ročni način, kako lahko praktično katerokoli podjetje resnično poskrbi, da ta kobalt ne vstopa v njihove dobavne verige? Topilnice kupujejo material iz različnih virov in ga nato mešajo. Potencialno prihaja tudi do mešanja ročnega z industrijsko pridobljenim kobaltom že znotraj DR Konga. OECD je na novembrski konferenci v Kolweziju poročal, da številni največji rudniki v DR Kongu kupujejo tudi ročno izkopani kobalt, “kljub ozaveščenosti nadaljnjega trga.” Kdo vse to nadzira?
Poleg tega, ali res drži, da so veliki rudniki bolj etični kot ročni? Ne samo v DR Kongu, kjer so bili industrijski rudniki vpleteni v korupcijske škandale, kršitve delovnih pravic ali onesnaževanje okolja. Kaj pa ostali minerali in druge regije? Baterije ne delujejo samo na kobaltu iz DR Konga, kakor bralstvo Benchmark Minerals (op. Agencija za poročanje cen ter analizo trga litijevih baterij, električnih vozil ter hranilnikov energije) dobro ve. Kako se pridobivajo in trguje s temi drugimi minerali in kakšen bo vpliv na okolje ob pričakovanem širjenju rudarjenja in proizvodnje baterij? Amnesty International se je povezal z Greenpeace ZDA, skupaj bomo preučili ta vprašanja in objavili priporočila podjetjem in državam, da bodo zagotovili, da bodo baterije bolj zelene in etične.
Amnesty International in partnerske organizacije povečujejo_mo raziskovanje tudi na področje rudarjenja litija v slanih jezerih Latinske Amerike, kjer se staroselske skupnosti pritožujejo nad vplivom, ki ga ima ta dejavnost na vodne vire in krhek ekosistem. Greenpeace in drugi opozarjajo na velika tveganja, ki jih predstavlja podmorsko rudarstvo. Tudi podjetja na področju oskrbe z baterijami bi morali početi enako.
Nenazadnje, neangažiranost podjetij sama po sebi še ne pomeni, da se s tem izogibajo delanju škode človekovim pravicam. Z zaustavitvijo nakupov kobalta iz ročnih virov ali celo kobalta iz DR Konga lahko podjetja življenja ljudi, ki se ukvarjajo s tem, še poslabšajo. To neodgovorno izogibanje problemu, posebej z izogibanjem odgovornosti pri zagotavljanju rešitev za tiste, ki že trpijo zaradi problematičnih oskrbovalnih verig, ima lahko resne posledice na življenje in preživetje odraslih in otrok, ki živijo od ročnega rudarstva. Po podatkih vlade DR Konga je samo na območju Kolwezija 150.0000 ročnih rudarjev. Preprosta izključitev bo ljudi, kot je Micheline, naredila še bolj ranljive. Še več, obstaja tveganje, da bi takšne odločitve o izključitvi lahko celo spodkopale prizadevanja tistih, ki poskušajo razviti trajnostne rešitve problema nereguliranega ročnega rudarjenja. Huayou Cobalt, na primer, navaja, da kupuje ročni kobalt samo iz rudnika Kasulo. To je eden od samo dveh pilotnih rudnikov v Kolweziju, kjer se industrijski akterji skupaj z ročnimi rudarji in vlado trudijo dokazati, da je mogoče ročno rudarstvo izvajati varno, pošteno in brez otrok. Kakšen vpliv bo imela odločitev podjetja Huayou Cobalt – pod močnim pritiskom blagovnih znamk naprej v verigi – na ta projekt?
Amnesty International ne more jamčiti za vsak vidik rudnika Kasulo. Pogovarjali smo se z nekaterimi nekdanjimi prebivalci, ki so povedali, da niso bili pošteno izplačani za svoje hiše, ki so bile porušene, da bi omogočile pot rudniku. Glede tega smo pisali vladi. Manjka tudi preglednost pri financiranju projekta.
Toda Kasulo in drugi pilotni rudnik Mutoshi, ki je bil postavljen s sodelovanjem Chemafa (podjetje, ki se ukvarja s trgovino s kobaltom in bakrom) in Trafigura (singapurška multinacionalka, ki se ukvarja s trgovanjem kovin ter energije), predstavljata edini trenutni primer, kjer je ročno kopanje kobalta mogoče opravljati odgovorno in varno. Rudarske družbe so odstranile zgornjo plast zemlje, tako da v Mutoshiju ročnim rudarjem ni bilo treba kopati nobenih rovov, v Kasulu pa so bili ti precej plitvi. Rudarjem so zagotovili tudi varnostno opremo in usposabljanje. Delovišča so ograjena in varovana, tako da tam ne morejo delati otroci.
Ta prizadevanja v podporo trajnostnemu ročnemu rudarstvu v DR Kongu je treba preučiti, izboljšati in nato ponoviti drugje. Proizvajalci tehnoloških naprav in električnih vozil, ki že leta z zaprtimi očmi kupujejo baterije, ki vsebujejo kobalt iz DR Konga, imajo sedaj pred sabo odgovornost, da skušajo takšne projekte spodbuditi in jih ne spodkopavati.
Revolucija baterij bo svetu pomagala pri spopadanju s podnebno krizo. Od tega morajo imeti korist tudi ranljive skupnosti, na območju katerih so rudnine, kot je kobalt. Tako da navsezadnje – res ni veliko izbire.
